Kaj bi naredili, če bi iz bankomata dobili dvojno vsoto zneska, ki ste ga bili pravzaprav vtipkali? S takšno dilemo se je srečal prebivalec majhnega mesta v severovzhodni Angliji, ko je nekega večera dobil iz bankomata dvojno vsoto denarja, ki ga je hotel dvigniti. Kaj je naredil?

Poklical je svojega prijatelja, temu so se kmalu pridružili še drugi, in tako je v tej noči polovica vasi izropala lokalni bankomat. Proti jutru se je bankomat naposled izpraznil. Vaščani so si razdelili približno 65.000 funtov ali skoraj 100.000 evrov. Nekateri so hitro pomirili svojo vest, češ, da banka tako ali tako zmeraj jemlje, kjer le lahko, drugi pa so legli v posteljo zaskrbljeni, da bo banka terjala denar nazaj. Toda tega ni naredila, saj ni bilo jasno, kdo je vzel preveč denarja, kakor je pojasnil njen predstavnik.

»Osma zapoved pravi: Ne kradi,« je naslednjega jutra v pubu rekel vaški duhovnik, ki je prespal nočni »čudež« (glej 2 Mz 20,15). »Mar to ne velja, če je oškodovanec velika banka?« Trije od tistih, ki so ponoči dvignili denar iz bankomata, so naslednje jutro vrnili nepošteno pridobljeni denar.

V svetopisemskih časih so cariniki bili zelo nepriljubljeni, saj so od ljudi pobirali večje dajatve, kakor je bilo potrebno in jim tako kradli denar. Takšen je bil tudi carinik Zahej, ki pa je v določenem trenutku rekel: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Zanimivo je, da mu nihče ni rekel, kaj mora narediti, da bi popravil škodo, ki jo je povzročil prebivalcem Jeriha z nepoštenim trgovanjem. Kako je torej uvidel svojo zmoto? Kaj ga je spodbudilo, da je ravnal tako velikodušno?

Ključnega pomena za Zaheja je bilo srečanje z Jezusom Kristusom. V bližini brezgrešnega je carinik spoznal posledice svoje grabežljivosti, toda prav tako jasno je čutil, da Kristusova ljubezen in sprejemanje zasenčujeta vrednost vsega bogastva in dobrin tega sveta.