Bilo ji je 16 let. Življenje doma je postalo prava nadloga. Hotela je sama odločati o svojem življenju, zato je odšla. Podala se je v veliki, širni, čudoviti svet. Svet pol zabave, razburljivosti in skrivnosti. Od tedaj je minilo šest mesecev.

Sedaj o življenju ve več kakor večina ljudi. Toda želi si, da ne bilo tako. Toda ima svoj ponos. Pravzaprav je preveč ponosna, da bi priznala svoje strahove. Da bi priznala, da je lačna in bolna. Kako močno si želi, da bi bila doma na toplem in varnem. Dom. Mehka, čista postelja. Okusna hrana. Ljubezen. Prava ljubezen od ljudi, ki ji pomenijo največ. Vse to pa je zavrgla zato, da bi bila svobodna.

Ali se lahko po vsem, kar je naredila, lahko vrne? Segla je v torbico, vzela kovanec in ga vrgla v režo na telefonskem aparatu. Zavrti številko, dvakrat pozvoni. »Pozdravljen ati...«

Noben drug verski nauk ni bolj vsesplošen kakor ta, ki prikazuje odnos med grešnimi, upornimi bitji in njihovim pravičnim očetom. Ponujeno je veliko razlag. Jezus pa je ponudil preprosto, zgovorno razlago, ki prekaša vse druge. Pridi domov. To je vse. Nobenih premišljanj. Nič posredovanj. Samo pridi domov.

Toda to ni le zgodba o izgubljenem sinu. Prav tako ponuja dobro novico o očetu. Dobra novica je, da je izgubljeni sin imel ljubečega očeta, h kateremu se je lahko vrnil. Ni mu bilo treba čakati, da bo najprej čist, v novi obleki. Lahko je le vstal in šel k očetu prav takšen, kakršen je bil. Ne glede na to, kakšen je bil njegov položaj, ni bil sirota.

Ali lahko v daljavi vidite očeta, ki čaka, upa in se ozira po cesti? V srcu čuti bolečino, po obrazu mu tečejo solze. Nič ne more zagotoviti večjega veselja njegovemu srcu kakor sinova vrnitev.

Iz te zgodbe razumemo, da nam kot izgubljenim otrokom ni treba stopiti pred jeznega očeta. Ne postavlja nas na preizkušnjo, niti nas ne pošlje nazaj v svinjak. Vidimo očeta, ki nam teče naproti z odprtimi rokami. Naši pretekli grehi in upor so pozabljeni. Sprejeti smo kot najdražji otrok. Poskrbljeno je za naše bedno stanje in pripravljeno je slavje. V celoti smo vključeni v Božjo družino, kakor da ne bi nikoli odšli.

To se ne zgodi zaradi naših prizadevanj ali česar koli, kar bi mi maredili, temveč zato, ker je Bog takšen Oče, ki nas ljubi.