Spomladi leta 2005 je bilo v Češkem rudogorju veliko več snega kakor sicer, čeprav so tamkajšnji ljudje vajeni že marsičesa. Tako je neki šaljivec pred svojo hišo postavil tablo z napisom: »Prodajam sneg vseh oblik. Z veseljem vam dostavim kjerkoli želite.«

Takšna šala pa ni ostala brez odmevov. Našli so se ljudje, ki so se šalili na ta račun. Žlahtno belino so zahtevali pisno. Nekdo si je zaželel, da bi mu sneg dostavili marca, drugi pa je dostavo želel v avgustu. Šaljivec, prodajalec snega, je tako postal podjetnik. Bil pa je tudi človek, ki je držal svoje obljube.

V prikolici je pripeljal sneg iz Češke, ne da bi pri tem prekršil naravovarstveni zakon. Tudi na to je mislil. Na carini so se zelo smejali, mož, ki se je bil z naročilom snega pošalil nazaj, pa se je zelo začudil, ko so ob določenem datumu na njegov naslov prispela vedra snega. Seveda brezplačno, saj je vendar šlo za šalo. Zadnja dostava, konec avgusta, je bila že v zamrzovalni skrinji. Dostavljavec je upal, da bo vse skupaj še vedno vsaj nekoliko podobno snegu ...

Nekdo je torej šalo vzel zares in držal svojo besedo. Kako pa je z našimi obljubami – tistimi resnimi, mislim? Ali tudi mi zmeraj držimo besedo? Modri Solomon je zapisal: »Oblak in veter brez dežja je človek, ki se hvali s praznimi obljubami.« (Prg 25,14) Tudi Jezus je rekel podobno: »Vaš govor naj bo 'da', 'da', 'ne', 'ne'; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37) S tem ni mislil, da naj bi uporabljali samo še ti dve besedi. Iz sobesedila izvemo, da je govoril o prisegah, ki so jih v tistem času ljudje vse prevečkrat uporabljali, da bi potrdili resničnost svojega govorjenja, Jezus pa je temu nasprotoval.

Kdor danes vedno in povsod drži besedo, ne potrebuje priseg, saj mu ljudje preprosto verjamejo. Njegovo življenje je dokaz njegove iskrenosti, odkritosti in poštenosti. Naj bo takšno tudi naše življenje.