Morda ste to jutro prebrali kakšno vest, ki je poročala o čudežu. V časniku sem pred kratkim prebral: »Šestmesečni dojenček je pri padcu iz tretjega nadstropja ostal kot po čudežu nepoškodovan.« Nepričakovane rešitve in nepojasnjene ozdravitve ljudje še danes štejejo za čudeže.

Če bi bili čudeži omejeni zgolj na takšne rešitev in ozdravitve, bi bilo naše življenje precej siromašno. Zato predlagam, da čudeže razumemo malo širše.

Čudeži se pojavljajo, kadar razbijemo svojo odtujenost in ločenost od drugih in kadar se naše raztreseno življenje sestavi. Čudež je ljubezen, v kateri se dva najdeta in čutita globoko povezanost. Čudeži so sprehodi v naravi, ko se počutimo, kakor da smo združeni z vsem svetom ...

David Steindl-Rast pravi: »Bil sem pijan od vse lepote in pojočega ritma celote. Raztopil sem se v morju, postal belo jadro in kipeča pena. Brez sedanjosti in brez prihodnosti sem pripadal miru in edinosti ter divji radosti. Da, pripadal sem nečemu, kar je večje kot moje življenje.«

Največji vseh čudežev pa je, ko doživimo in dojamemo, da pripadamo Bogu. Da, čudež je, če vemo, da nas nič več ne ločuje od Boga, temveč smo z njim tesno povezani. V Kristusu sem postal eno z njim. Sem novo stvarstvo. O tem čudežu govori Martin Luther:»Kristjan ne živi sam v sebi ampak v Kristusu in v svojem bližnjem – v Kristusu po veri, v bližnjem po ljubezni. Po veri se povzdigne nad sebe v Boga, iz Boga se spusti zopet pod sebe v ljubezen, vedno pa ostaja v Bogu in njegovi ljubezni.«

Naj vas spremljajo besede apostola Pavla, ki v Pismu Korinčanom piše: »Zato, če je kdo v Kristusu, je novo stvarjenje; staro je prešlo, glej, postalo je novo vse.« (1 Kor 5,17) Želimo vam, da ostanete v Bogu in njegovi ljubezni. Če s pomočjo Svetega Duha danes ne boste pozabili, da živite v Kristusu, se vam bo zgodil čudež.