Najina hči je med študijem živela v hiši zakoncev, ki jih z ženo nisva poznala. Nekega dne sva jo vprašala, koliko sta zakonca stara. Odgovorila je, da sta že stara. Mislila vsa, da sta stara prek 70 let. Ko pa sva hotela vedeti podrobnosti, je rekla, da sta stara tako kot midva. Takrat sva jih imela z ženo okrog 50.

Kdaj postanemo stari? Težko se je sprijazniti z dejstvom, da se staramo. Prvi korak pri tem je, da sprejmemo svojo starost. Bolj, ko je naš odnos do tega sproščen, laže s tem ravnamo. Ne postaramo se čez noč. Zavestno zaznavanje radosti staranja nam lahko pomaga, da doživljamo to življenjsko obdobje kot pridobitev. Breme odgovornosti nosijo sedaj drugi. Zadnji dan v mesecu nas na bančnem računu čaka pokojnina. Imamo čas za stvari, ki smo jih prej želeli početi, pa nismo imeli časa zanje.

Vsekakor pa obstaja tudi druga stran staranja. O njej piše Pridigar.»To je dan, ko se tresejo varuhi hiše in se krivijo močni možje. Mlinarice pešajo, ker jih je premalo, gledalke skozi okenca otemnijo.« (Prd 12,3) Nek drugi prevod Svetega pisma pravi takole: »Tvoje roke, s katerimi si se lahko branil, se tresejo, tvoje močne roke so šibke in ukrivljene. Zobje ti izpadajo, komajda še žvečiš, oči ti oslabijo.«

To je bilo zapisano pred 3000 leti. Kljub marsikateremu tehničnemu pripomočku se pri tem ni nič spremenilo. Ali se lahko na to pripravimo? Opažam, da se ljudje, ki so se navadili biti zadovoljni z malimi stvarmi, veliko lažje znajdejo v zadnjem življenjskem obdobju. Takrat nas osreči vrabec na drevesu, kaktusov cvet ali vnukov telefonski klic.

Pomembna krepkost, ki jo potrebujemo v starosti, je potrpežljivost. Vse gre počasneje. Čim hitreje se moramo naučiti zahvaljevanja. Zakaj je to tako pomembno? Hvaležni starci so kot zrelo sadje na drevesu. Vsakdo jih rad pogleda. Raje jih obiskujejo kot tiste, ki se neprestano samo pritožujejo. Predvsem pa nam skozi ta čas pomaga otroško zaupanje Bogu. Še posebej tistim, ki ga pravočasno vadijo.