V tem času leta, ko se spominjamo Jezusovega rojstva, večina kristjanov v ospredje večinoma postavlja devico Marijo in njeno čudežno nosečnost. Videti je, kakor da je Jožef nekak obrobni lik, ki ga je veličastni prizor povsem zasenčil. Toda zanimivo je, da je ravno on nosil najtežje breme.

»Rojstvo Jezusa Kristusa je bilo pa tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, se pokaže, preden sta se sešla, da je noseča od Svetega Duha. Jožef pa, njen mož, ker je bil pravičen, je ni hotel očitno osramotiti, jo je sklenil skrivaj zapustiti.« (Mt 1,18-19)

Predstavljajte si, da se nameravate poročiti s svojo zaročenko, pa izveste, da je noseča – seveda ne z vami. Najbrž ne bi bili ravno veseli! V tistem času je takšno nosečnico čakala gotova smrt, za njenega moža pa je to pomenilo neizbrisljivo sramoto.

Toda Bog je vedel, zakaj si je izbral Marijo. Vedel je tudi, zakaj si je izbral Jožefa. Ta ni znal samo trdo delati, temveč prenašati tudi duševna bremena. Imel pa je tudi posluh za Božji glas, ki mu je tudi v težavnih okoliščinah kazal pot. Bil je mož iz ozadja, ki ni bil zgolj glava svoje majhne družine, temveč je s svojo ljubeznijo, potrpežljivostjo in sposobnostjo prenašanja bistveno prispeval k uspehu Božjega načrta. Vsemogočni je tako nujno potreboval nekoga, kakor je bil Jožef.

Tako je še danes. Za Božje delo so pomembni ljudje, ki stojijo na odru in vlagajo svoje darove in sposobnosti v to, da bi tisoče spodbudili k odločitvi za Boga. Toda Bog je vedno potreboval tudi druge, tihe ljudi, ki jih nihče ne vidi in ne sliši, ker stojijo za kulisami ter skrbno ter zanesljivo opravljajo svoje delo, »Jožefovo delo«, brez katerega cerkev, njegova današnja družina, ne bi mogla obstati.

Imamo torej razlog, da mislimo na »neopazne« ljudi, na Jožefe in zanje molimo ter se zahvalimo za njihovo delo. Če tudi vi sami spadate v ta krog, potem dovolite, da vam povem: »Enega takšnega, kakršni ste vi, je Vsemogočni nujno potreboval.«