»Tako sem zaposlen!« so besede, ki gredo z lahkoto z našega jezika. So pogost odgovor na vprašanje: »Kako si?« Temu odgovoru pa pogosto sledi še eden: »Utrujen!« Živimo namreč v pretirano povezanem, uspešnem in preutrujenem svetu.

Komunikacijska revolucija, ki nam je v zadnjih letih dala novo injekcijo z MySpace, Facebookom in Twitterjem, je  ustvarila okolje, v katerem smo neprestano dosegljivi in priklopljeni na neprekinjen tok sporočil. Zato menim, da smo pretirano povezana družba preutrujenih ljudi.

Mislim, da sem tipičen primer te težave. Imam ženo in dve hčerkici, s katerimi uživam v druženju. Sem tudi pastor srednje velike Adventistične cerkve v Hollywoodu v Kaliforniji. Naša cerkev je zelo aktivna in ljudje neprestano prihajajo in odhajajo. Večino dni prebijem v cerkveni pisarni, razpet med gorami elektronske pošte, SMS-i, telefonskimi klici, pogovori z verniki, pripravami bogoslužij ter sestanki cerkvenih odborov.

Prepuščen svojim napravam se nikoli ne morem odklopiti od teh dejavnosti. Medtem ko pišem ta članek, sedim v okrepčevalnici na vogalu ulice, v kateri je naša cerkev. Tukaj je več kakor ducat ljudi, ki bolščijo vsak v svoj prenosni računalnik s priključenimi slušalkami. Vsakodnevno smo podvrženi neskončnemu toku informacij in reklamam, ki zahtevajo naš čas in energijo.

Ubijamo se

S pretiranim delom se dobesedno ubijamo. Tak tempo življenja zahteva svoj davek in prizadeto ni samo zdravje posameznikov, ampak trpi tudi družba kot celota. Terapevt in pastor Wayne Muller je o tem rekel sledeče:

»'Uspešno' življenje je postalo divja dogodivščina. Vojskujemo se z lastnimi telesi in jih potiskamo čez rob zmogljivosti; vojskujemo se s svojimi otroki, ker nimamo časa zanje, ko so prizadeti in prestrašeni ter potrebujejo našo bližino; vojskujemo se z lastnim duhom, ker smo prezaposleni, da bi prisluhnili tihemu glasu, ki nas želi okrepčati in osvežiti; vojskujemo se z ljudmi v svojem okolju, ker prestrašeno čuvamo svojo posest in se ne počutimo dovolj varne, da bi bili prijazni in radodarni; vojskujemo se z zemljo, ker nimamo časa, da bi položili svoje stopalo nanjo, ji dovolili, da nas hrani, okusili njene blagoslove in se ji zahvalili.« (Wayne Muller, Sabbath, str. 2)

Muller nas usmerja v naravni zakon, ki ga prestopamo, ko divjamo od ene dejavnosti do druge, od nujne zahteve k naslednji, od pogovora h pogovoru in ob tem požiramo informacije, vendar ne ustvarjamo odnosov.

Ritmi življenja

Nismo ustvarjeni za to, da delamo 7 dni v tednu po 24 ur na dan. Svetopisemsko sporočilo pravi, da je Bog potem, ko je ustvaril človeka po svoji podobi, ustvaril še dan počitka — soboto. Ta zadnji dan stvarjenja je ustvaril, kakor to imenuje rabi Abraham Heschel, "palačo časa".

Bog je v samo stvarjenje vtkal ritme, ki omogočajo življenje. Naša srca počivajo po vsakem utripu. Naša pljuča za trenutek počivajo po vsakem dihu. Po šestih dneh dela potrebujemo počitek. Izvajanje počitka je osrednji ritem stvarjenja. Ne gre za to, da bi počitek bil bolj "duhoven" kakor delo.  Pravilno posvečevanje sobote bo vsak dan spremenilo v sveto izkušnjo in šest dni dela bo dalo soboti pravi smisel.

»Sobota ni beg od življenja, temveč je močna teološka leča, ki nam omogoča boljši pregled nad vsem življenjem. Z izpolnjevanjem sobote se zavezujemo, da bomo spoštovali Božjo navzočnost v vseh stvareh in sodelovali na poteh življenja in zdravja. Obhajanje sobote je dejansko predmet življenja in smrti. Če jo pozabimo, se odvrnemo od Božje milosti, ki nam daje in vzdržuje življenje (glej Psalm 104,27-30) in kažemo svojo domišljavost, da lahko živimo sami in iz lastne moči.« (Norman Wirzba, Living the Sabbath, str. 41)

To pomeni, da delati brez počitka ni človeško. Če ne upoštevamo reda vzpostavljenega ob stvarjenju, zmanjšujemo svojo človeškost in se podrejamo nasilju, ki smo si ga sami naložili. Če pa delamo skladno z redom stvarjenja in spoštujemo svojo človeškost, ima življenje priložnost za uspeh.

In končno — sobota je vprašanje svobode. Čeprav izvira iz raja, je bila v stoletjih, ki so sledila,  kmalu pozabljena. Bog se je srečal z Mojzesom na gori Sinaj in mu izročil zapis Desetih zapovedi, od katerih ena zapoveduje počitek. Del besedila te zapovedi se glasi takole: »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je GOSPOD, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je GOSPOD, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan.« (5Mz 5,15 SSP)

Obhajanje sobote v našem modernem svetu je steza svobode — svobode pred tiranijo zadnjih rokov,  neprestane komunikacije in potrošniške ekonomije. Vsekakor smo več od tega, kar lahko opravimo in kupimo. Smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi.

Kako lahko torej pozdravimo svojo utrujenost? Tedenski dan počitka je dober začetek!