Ob svetovnem dnevu bolnikov prilagamo naslednji odstavek iz knjige Zdravje na dosegu roke, ki bo še bolj aktualen v pomladnih in poletnih dneh:

"Življenje na prostem je edino zdravilo, ki ga potrebuje večina bolnikov. Ima čudovito moč zdraviti obolenja, ki jih povzročajo razburjenja in napetosti sodobnega življenja, ki slabijo in uničujejo moči telesa, uma in duše.

Kako blagodejna sta mir in prostost na deželi za bolnike, ki so utrujeni zaradi mestnega življenja, svetlobe mnogih luči in uličnega hrupa! Kako željno se vračajo k naravnim prizorom! Kako veseli bi bili, če bi lahko sedeli na prostem, uživali v sončni svetlobi in vdihavali vonjave dreves in cvetlic! Smola borovcev vsebuje poživljajoče lastnosti, tudi v vonjavah ceder, smrek ali jelk in drugih dreves so snovi, ki obnavljajo zdravje.

Za obnovo zdravja in sreče kroničnih bolnikov ni boljšega načina kakor življenje v privlačnem podeželskem okolju. Tu lahko celo najbolj nebogljeni sedijo ali ležijo na soncu ali v senci dreves. Le pogled jim je treba dvigniti, da vidijo čudovito listje nad seboj. Medtem ko poslušajo šumenje vetriča, jih prežema prijeten občutek umirjenosti in svežine. Potrt duh oživi, izčrpana moč se obnovi, ne da bi se tega zavedali. Njihov duh se sprosti, vročični utrip postane pravilen in enakomeren. Ko se bolniki okrepijo, si upajo narediti nekaj korakov in si utrgajo nekaj ljubkih rož, dragocenih glasnikov Božje ljubezni njegovi trpeči družini na zemlji.

Pripraviti je treba načrte za bivanje bolnikov na prostem. Zanje, ki so zmožni delati, poskrbimo kakšno prijetno in lahko delo. Pojasnite jim, kako primerna in koristna je takšna dejavnost na prostem. Spodbujajte jih, naj vdihavajo sveži zrak. Naučite jih globoko dihati ter uporabljati trebušne mišice pri dihanju in govorjenju. Takšen pouk bo zanje neprecenljiva vrednost.

Gibanje na svežem zraku je treba predpisati kot življenjsko nujnost. Najboljša takšna dejavnost je obdelovanje zemlje. Pacienti naj skrbijo za cvetlične grede ali delajo v sadovnjaku ali v zelenjavnem vrtu. Ko jih spodbujamo, naj zapustijo svoje sobe in preživijo svoj čas na odprtem prostoru, ob vzgajanju rož ali opravljanju kateregakoli drugega lahkega in prijetnega dela, bodo svojo pozornost odvrnili od sebe in svojega trpljenja.

Kolikor več časa lahko pacient preživi na prostem, toliko manj nege potrebuje. Kolikor bolj vedro je njegovo okolje, toliko več upanja ima. Če pa je zaprt med zidovi, bo postajal vedno bolj čemeren in potrt, četudi je prostor okusno opremljen. Obdajte ga s čudovitimi deli; namestite ga tja, kjer bo lahko opazoval rast rož in poslušal ptičje žvrgolenje, in njegovo srce bo zapelo v sozvočju s ptičjim petjem. Telo in um bosta čutila olajšanje. ..."

Ellen G. White, Zdravje na dosegu roke, str. 173-174.